Menjava slamnate strehe
Predstavljamo vam kratek video z utrinki menjave slamnate strehe ki je potekala od marca do maja 2016. Prekrili smo 220 m2 veliko streho z rženo slamo. Za takšno velikost strehe je potrebno zasaditi več kot 2 ha ržene slame, pri čemer je zaradi postopkov žetja in mlačve približno polovica pridelka neuporabnega. V Sloveniji je le še malo mojstrov, ki bi znali pravilno pridelati in obdelati slamo ter jo tudi kvalitetno obložiti na streho.
Knjiga Za dva snopa besed
Snemanje radijske oddaje
Prostori
Hiša
Streha
Čumnata
Črna kuhinja
Krušna peč
Vhod
Stanovalci v kajži
V kajži so od nekdaj živeli skromni in pridni ljudje. Najbolj znana izmed njih sta bila ljudski pesnik Franc Vidmar – Pustotnik in študent teologije Janez Okorn. Oba sta se v Kovkarjevi kajži rodila, oba sta bila pesnika, Janez Okorn tudi pisatelj. Pustotnik je leta 1897 kajžo prodal Janezovemu očetu Jožetu Okornu. V nadaljevanju si lahko preberete njuni biografiji.
Ljudski pesnik Franc Vidmar, po domače Pustotnik (6.4.1867 – 19.2.1952)
Take vasi ni nikir,
ket sa Pstote, k sa hiše štir;
u vas je sedemnajst ludi,
zato pa bogatije ni!
Janez Okorn (13. november 1901–27. februar 1925)
Človek ne sme biti smetnjav klas,
ki nastavi zrnje, a ga prevleče s črnim ovojem gnilobe,
biti mora kot vinska trta, ki goji grozd v bučanju nevihte
in v objemih solnca, goji svoj plemeniti sad,
dokler ne dozori v opojno slast okusa in v plačilo njemu,
ki ga je negoval.
O njegovem značaju vemo toliko, kolikor je bilo moč razbrati iz nekrologov njegovih prijateljev. O njegovih nazorih največ pove njegovo delo. Vsa gimnazijska in semeniška leta je bil vnet kongreganist. Okorn je bil pristaš modernega katoliškega gibanja, zanimal se je za misijonska vprašanja. Privlačila ga je Amerika in sočuten je bil s Slovenci – trpini, ki so šli čez lužo služit kruh, pa tudi s sonarodnjaki s podjarmljene Goriške. Srce mu je hrepenelo po Rusiji, peklil ga je verski razkol med Slovani. Opisovali so ga kot človeka preprostega obnašanja, skromneža, ki pa je bil velik učenjak. Vemo, da je bil ubog, svojo bolest in bolečino je vedno zadrževal zase. O tem, iz kakšnega testa je bil, nam nekaj malega povedo zapisi njegovih tovarišev in literarnih sotrudnikov v njegovo slovo. Jože Jagodic, pisec, bogoslovec in urednik škofijskega lista, se ga v nekrologu, objavljenem 3. marca 1925 v Slovencu, spominja takole:
»Tvoj duh, tvoja poezija, Tvoja nad vse globoka misel stoji živo med nami. Bil si pač človek, o katerih pravimo, da so izredni. Ne laskam se, vsi smo o tebi sodili tako. Ko si kot abiturient z borimi osemnajstimi leti stopil med nas, smo vedeli, da nisi kakor eden tistih, ki smo te obkrožali. Nebogljen in po zunanjosti neznaten kakor otrok, si bil po duhu dozorel mož. Videli smo Te plahega in ponižnega, in slišali velikega, nedoseženega. Vse, kar si nam povedal, je bilo kakor iz nezaslutenih dalj, kakor pesem, nikdar zaslišana in nikdar izpeta. […] Zadnja dva letnika prerano umrlega Mentorja sta polna Tvojega peresa. Ti si doumel tisto, da je v umetnosti misel hrbtenica vsega, da je misel ono, ki tvori ogrodje umetnini, četudi je res, da je ustvarjanje in uživanje umetnine neka skrivnost, ki spi v duši vsakega, a zlasti v duši umetnika, in da se notranja subjektivna meja, po kateri umetnik ustvarja in motri delo, tako tudi zakoni lepote, ne dajo enostavno ujeti v mrežo filozofskih in estetičnih definicij.«
Da je bil akademik najlepših zmožnosti, potrjujejo njegova pesniška in prozna dela ter literarnoteoretični prispevki, ki jih je med študijem objavljal v katoliških revijah in mladinski periodiki. Največ njegovih del je bilo objavljenih med letoma 1921 in 1923 v Mentorju, listu za srednješolsko dijaštvo, ki je izhajal v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Svoja pisanja je prispeval tudi v Križ na Gori (revijo, ki jo je ustanovilo radikalno katoliško gibanje), Katoliške misijone, Novi čas – delavski list, Almanah katoliškega dijaštva, pod psevdonimom Jože Strehar pa so mu nekaj zapisov objavili, tudi posthumno, v reviji Orlov Mladost. (Avtor: Špela Omahen Regovc)