Kovkarjeva kajža | Najlepša in najstarejša lesena hiša

O Kovkarjevi kajži

Kajža je lep primer ohranjenega starosvetnega stavbarstva na Loškem ( območje Škofje Loke ), tako iz zgodovinskega, gradbenega kot iz etnološkega vidika. Od leta 1897 je bila kajža v lasti Jožeta Okorna ( 1867-1942) po domače Kovkarja, rojenega na samotni domačiji med Sv.Tomažem in Breznico v Selški dolini. Sedaj je v lasti njegovega vnuka Branka Omahna.

Današnja kajža je zanimiva po svoji tlorisni zasnovi, ki izkazujejo postopno dograjevanje prvotne logarjeve koče. Ustna izročila namreč pričajo, da se je kajža postavila že pred več kot 200 leti za potrebe logarja tamkajšnjih okoliških gozdov. Kasnejši lastniki so kočo postopoma širili z dozidavami in postavili še hlev. S krčenjem gozda okoli selišča so bili ustvarjeni pogoji za malo kmetijstvo – kajžarstvo.

Pritličje izkazuje značilno sestavo prostorov nekdanje kajže. Na jugozahodni najlepši strani je lesena hiša – izba s krušno pečjo, katero kuri iz zidanega hodnika – črne kuhinje, ki leži v smeri vzhod – zahod. Na vsaki strani črne kuhinje so vrata. Kajža nima dimnika, zato uhaja dim iz peči na prosto skozi omenjena vrata. V jugovzhodnem delu je zidana kamra, ki danes služi za kuhinjo. Iz hodnika ali črne kuhinje vodijo lesene stopnice na podstrešje. S stopnišča je vstop v čumnato – spalnico, zidano v severozahodni strani kajže. V severovzhodnem delu hiše je v višini črne kuhinje še prostor v katerem je danes spravljeno hišno orodje.

Streha

Najbolj vpadljiv zunanji videz kajže je njeno obsežno žametno slamnato prekritje v obsegu 212 m2. Slamnata kritina je odraz nekdanje kmečke iznajdljivosti starosvetnega graditeljstva in gospodarnosti. Na kmetijah ni šlo ničesar v nič. Žitna zrna so shranili v kašče za prehrano družine. Polomljeno in otepeno slamo je pojedla živina. Lepo prebrano slamo so povezali v škopnike obsega okoli 50 cm in teže od 18-20 kg pripravljene za pokrivanje ostrešij.

Ostrešje kajže je zvezano in poletvano za pokritje s slamo. Nagib ostrešja je 45 stopinj da se deževnica hitro odteče in sneg lažje zdrkne s strehe. Zaradi lahke slamnate kritine, ki doseže le 20 – 25 kg obremenitve na m2, imajo špirovci za 10cm večji razmak kot pri težki kritini. Premer je le 10×14 cm in v vrhu škarjasto zvezani. Na vrhu je slemenska gredica, ki nosi slamnato prekritje ali po streharsko imenovan strop. Strešne letve so pol okrogle debeline 6 – 8 cm ter klani iz mladih bukev. Na ostrešje so bile pritrjene še sveže, da so jih lahko po potrebi uravnavali. Letve so pritrjene za ostrešje z jesenovimi mozniki v razmaku 25 cm. Celotno ostrešje je zvezano brez uporabe žebljev in kovinskih spojk.

Menjava slamnate strehe

Predstavljamo vam kratek video z utrinki menjave slamnate strehe ki je potekala od marca do maja 2016. Prekrili smo 220 m2 veliko streho z rženo slamo. Za takšno velikost strehe je potrebno zasaditi več kot 2 ha ržene slame, pri čemer je zaradi postopkov žetja in mlačve približno polovica pridelka neuporabnega. V Sloveniji je le še malo mojstrov, ki bi znali pravilno pridelati in obdelati slamo ter jo tudi kvalitetno obložiti na streho.

Knjiga Za dva snopa besed

Kulturno-zgodovinsko društvo Pustote je izdalo knjigo ZA DVA SNOPA BESED, v kateri smo postavili knjižni spomenik dvema, v kajži rojenima pesnikoma; Francu Vidmarju-Pustotniku in Janezu Okornu.

Snemanje radijske oddaje

Prostori

Hiša

Streha

Čumnata

Črna kuhinja

Krušna peč

Vhod

Stanovalci v kajži

V kajži so od nekdaj živeli skromni in pridni ljudje. Najbolj znana izmed njih sta bila ljudski pesnik Franc Vidmar – Pustotnik in študent teologije Janez Okorn. Oba sta se v Kovkarjevi kajži rodila, oba sta bila pesnika, Janez Okorn tudi pisatelj. Pustotnik je leta 1897 kajžo prodal Janezovemu očetu Jožetu Okornu. V nadaljevanju si lahko preberete njuni biografiji.

Ljudski pesnik Franc Vidmar, po domače Pustotnik (6.4.1867 – 19.2.1952)

Take vasi ni nikir,
ket sa Pstote, k sa hiše štir;
u vas je sedemnajst ludi,
zato pa bogatije ni!

Ljudski pesnik in pevec Franc Vidmar, po rojstnem kraju Pustote imenovan Pustotnik (narečno Pstotnk, Pestotnk), je bil rojen 6. aprila 1867 v odmaknjenem zaselku ob potoku Pustotnica, ki je danes del kraja Zgornja Luša. Zaselek je v njegovem času štel štiri hiše, sam pa se je rodil v leseni, s slamo kriti bajti (kajži), nekdanji hubi (gruntu), ki so jo prvi naseljenci opustili. Njegova mati je bila doma s Krivega Brda, sestra poznejšega lesnega trgovca Jožeta Dolenca; v Škofji Loki je na drobno prodajala z Dunaja naročen čaj, pa tudi domače žganje, ki ga je kuhala v Pustotah. Umrla je leta 1875, ko je bil mladi Pustotnik star osem let. Kmalu za njo mu je umrl še oče, zato je bil kmečki samorastnik. Bil je nepismen (ni znal ne brati in ne pisati), tudi štel je večinoma le na prste obeh rok. Poročil se je 19. maja 1890 s Terezijo (Rezko) Potočnik, Gabrčanovo iz Rovta, ki je bila pet let starejša od njega. Z njo je imel še pred poroko sina Urbana, ki pa je umrl kot otrok; pozneje nista več imela otrok. Po poroki se je žena skupaj s svojo materjo preselila v Pustote, kjer sta obdelovali manjši kos zemlje (njivo in travnik) ter redili živino (dve kravi in dva prašiča). Pustotnik je bil za kmečko delo len in ga je prepuščal obema ženskama. Vojake je služil le dva mesca v času ljubljanskega potresa (1895). Leta 1897 je svojo kajžo prodal Jožetu Okornu, Kovkarju, krovcu slamnatih streh (streharju); po njem in njegovih potomcih se še danes imenuje Kovkarjeva kajža. Sam si je postavil novo hišo na drugi strani potoka Pustotnica. Leta 1911 je bil dva mesca zaprt zaradi samoobrambnega uboja bližnjega sovaščana Medveda. Stroški pravdanja so bili tako visoki, da je skoraj izgubil novo hišo, vendar jo je na dražbi odkupila žena Rezka (s pomočjo denarnih prispevkov sorodnikov). Zgodaj je postal divji lovec, pozneje pa se je kot lovski čuvaj (zaposlil ga je njegov bratranec in mentor, trgovec Franc Dolenc iz Škofje Loke) udeleževal pogonov škofjeloških lovcev po Selški dolini. Lovci so se redno ustavljali v gostilni Kazina na Praprotnem, gostilničar Kazinar (Matija Dolenc, tudi Pustotnikov sorodnik) pa je bil vešč lovski vodnik na petelina v bližnjem Hrastniku. V gostilni so lovci (in Pustotnik z njimi) dobro jedli in kartali, Pustotnik pa jih je pogosto zabaval s šalami, veseljačenjem in prepevanjem svojih pesmi. Žena Rezka, ki je prva zapisovala moževe pesmi, mu je umrla 7. aprila 1945, malo pred koncem druge svetovne vojne. Po njeni smrti se je pogosto zatekal v Martinj Vrh, k znanki in stari simpatiji Kamnarjevi Angeli (Angeli Benedičič, poročeni Jelovčan; 1903–73), ki je zapisovala njegove pesmi v preproste šolske zvezke. Pustotnik je umrl, zadet od kapi, 19. februarja 1952 pri svojem sorodniku Francu Potočniku Jernaju v Krivem Brdu; bil je star 85 let. (Avtor: Drago Bajt)

Janez Okorn (13. november 1901–27. februar 1925)

Človek ne sme biti smetnjav klas,
ki nastavi zrnje, a ga prevleče s črnim ovojem gnilobe,
biti mora kot vinska trta, ki goji grozd v bučanju nevihte
in v objemih solnca, goji svoj plemeniti sad,
dokler ne dozori v opojno slast okusa in v plačilo njemu,
ki ga je negoval.

Janez Okorn je bil prvorojenec Jožeta Okorna – Kovkarja in Marije Vodnik. Rodil se je 13. novembra 1901 v Zgornji Luši župnije Sv. Lenarta nad Škofjo Loko. V družini je bilo šest otrok, poleg Janeza še Ana, Julka, France, Tone in Marjanca. Kot kajžarskemu sinu mu siromaštvo ni bilo tuje. Vendarle sta oče in mati Janeza uspela podpreti in sta ga po ljudski šoli v Škofji Loki poslala na šolanje v Kranj, kjer je z odliko končal gimnazijo, nato pa vstopil v ljubljansko semenišče. Bil je eden najsiromašnejših študentov in ves čas šibkega zdravja, med študijem so ga gmotno podpirali dobrotniki. Zgodaj je zbolel za jetiko in kot četrtoletnik umrl v svojem 23. letu še pred zaključkom študija. Na smrtni postelji je daroval svojo obleko in vse svoje prihranke misijonu dr. Gnidovca v južni Srbiji.

O njegovem značaju vemo toliko, kolikor je bilo moč razbrati iz nekrologov njegovih prijateljev. O njegovih nazorih največ pove njegovo delo. Vsa gimnazijska in semeniška leta je bil vnet kongreganist. Okorn je bil pristaš modernega katoliškega gibanja, zanimal se je za misijonska vprašanja. Privlačila ga je Amerika in sočuten je bil s Slovenci – trpini, ki so šli čez lužo služit kruh, pa tudi s sonarodnjaki s podjarmljene Goriške. Srce mu je hrepenelo po Rusiji, peklil ga je verski razkol med Slovani. Opisovali so ga kot človeka preprostega obnašanja, skromneža, ki pa je bil velik učenjak. Vemo, da je bil ubog, svojo bolest in bolečino je vedno zadrževal zase. O tem, iz kakšnega testa je bil, nam nekaj malega povedo zapisi njegovih tovarišev in literarnih sotrudnikov v njegovo slovo. Jože Jagodic, pisec, bogoslovec in urednik škofijskega lista, se ga v nekrologu, objavljenem 3. marca 1925 v Slovencu, spominja takole:

»Tvoj duh, tvoja poezija, Tvoja nad vse globoka misel stoji živo med nami. Bil si pač človek, o katerih pravimo, da so izredni. Ne laskam se, vsi smo o tebi sodili tako. Ko si kot abiturient z borimi osemnajstimi leti stopil med nas, smo vedeli, da nisi kakor eden tistih, ki smo te obkrožali. Nebogljen in po zunanjosti neznaten kakor otrok, si bil po duhu dozorel mož. Videli smo Te plahega in ponižnega, in slišali velikega, nedoseženega. Vse, kar si nam povedal, je bilo kakor iz nezaslutenih dalj, kakor pesem, nikdar zaslišana in nikdar izpeta. […] Zadnja dva letnika prerano umrlega Mentorja sta polna Tvojega peresa. Ti si doumel tisto, da je v umetnosti misel hrbtenica vsega, da je misel ono, ki tvori ogrodje umetnini, četudi je res, da je ustvarjanje in uživanje umetnine neka skrivnost, ki spi v duši vsakega, a zlasti v duši umetnika, in da se notranja subjektivna meja, po kateri umetnik ustvarja in motri delo, tako tudi zakoni lepote, ne dajo enostavno ujeti v mrežo filozofskih in estetičnih definicij.«

Da je bil akademik najlepših zmožnosti, potrjujejo njegova pesniška in prozna dela ter literarnoteoretični prispevki, ki jih je med študijem objavljal v katoliških revijah in mladinski periodiki. Največ njegovih del je bilo objavljenih med letoma 1921 in 1923 v Mentorju, listu za srednješolsko dijaštvo, ki je izhajal v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Svoja pisanja je prispeval tudi v Križ na Gori (revijo, ki jo je ustanovilo radikalno katoliško gibanje), Katoliške misijone, Novi čas – delavski list, Almanah katoliškega dijaštva, pod psevdonimom Jože Strehar pa so mu nekaj zapisov objavili, tudi posthumno, v reviji Orlov Mladost. (Avtor: Špela Omahen Regovc)